Zgodovina uporabe zelišč

Človek je uporabne lastnosti zelišč odkril že zelo zgodaj z opazovanjem bolnih živali, ki so si pomagale z uživanjem izbranih rastlin. Arheološka raziskovanja so pokazala, da so zelišča uporabljali že pred 60.000 leti na območju današnjega Iraka. Zelišča so uporabljali predvsem za odganjanje žuželk, zakrivanje človeškega vonja pri lovu in pri privabljanju partnerjev. Kasneje so začeli uporabljati izbrana zelišča, kot sta timijan in rožmarin, za zakrivanje vonja in okusa pokvarjenega mesa.

Okoli leta 3400 pr. n. št. so začeli na območju današnje Kitajske uporabljati zelišča v namene zdravljenja. Nastali tudi prvi zapisi o uporabi zelišč v zdravilne namene. V starem Egiptu so leta 2400 pr. n. št. zapisali prve recepte za zdravilne pripravke na osnovi zelišč. Papirus iz leta 1500 pr. n. št. vsebuje informacije o tisoč letih medicinske prakse v Egiptu z recepti za 876 zeliščnih pripravkov iz več kot 500 zelišč. Leta 750 pr. n. št. so v kraljevih vrtovih babilonskega kralja Mardukapaliddina II. gojili 64 različnih zelišč. V antični Grčiji so za zdravljenje bolezni uporabljali različna zelišča, znanje pa se je preneslo na Rimljane, ki so ga na svoj način razširili po Evropi.

S pokristjanjevanjem se je znanje nekoliko porazgubilo, predvsem znanje, ki so ga imeli vrači in zdravilci različnih ljudstev. Cerkev v začetku ni verjela v zdravilno učinkovanje zelišč. Kljub temu so nekateri menihi kopičili in širili znanje o zdravilnih učinkih zelišč, ki so ga črpali iz antičnih spisov in arabskega sveta, kjer se je zeliščarstvo nemoteno razvijalo. V srednjem veku so se na evropskem prostoru z zeliščarstvom ukvarjali predvsem Benediktinci, ki so ustvarjali samostanske zeliščne vrtove in odkrivali nove rastline z zdravilnimi učinkovinami. V 13. stoletju se je začela ločevati medicina od farmacije in zeliščarstvo so prevzeli apotekarji, ki so začeli snovati apotečne zeliščne vrtove. V tem obdobju je bilo veliko zeliščaric, ki pa so, pod obtožbo, da so čarovnice, žalostno končale na cerkvenih grmadah.

V 16. stoletju in kasneje se je gojenje zelišč razširilo med ljudi in nastale so številne oblike zeliščnih vrtov. Zelišča so postala del kmečkega vrta. Razvijali so se tudi cerkveni in samostanski vrtovi, kjer so intenzivno pridelovali različna zelišča. Pri oblikovanju teh vrtov se je močno upoštevala krščanska simbolika, kar se je odražalo v njihovi obliki (križ). Z industrijsko revolucijo in napredkom farmacije, se je pojavilo sodobno masovno gojenje zelišč za predelavo.