Umetna gnojila

Umetna gnojila ali mineralna gnojila so gnojila, ki imajo v obliki različnih soli lahko dostopne hranilne snovi za rastline. Delimo jih na enojna ali enostavna in kombinirana. Enostavna vsebujejo le eno hranilno snov, medtem ko imajo kombinirana več različnih snovi.

Umetna gnojila se uporabljajo predvsem v kmetijstvu. Z njimi se močno poveča pridelek rastlin, ki ga z uporabo naravnih gnojil nikakor ne bi mogli doseči. Umetna gnojila imajo močno koncentrirane hranilne snovi, ki so hitro in enostavno dostopne rastlinam. Slabost je, da se hitro izrabijo ali izperejo iz rastlinam dostopnih globin. Pri naravnih gnojilih je dostopnost težja, se pa zato dlje časa ohranijo in so na voljo v daljšem časovnem obdobju.

Umetna gnojila, ki se lahko uporabljajo, so fosfatna gnojila, magnezijeva gnojila, kalijeva gnojila, apnena gnojila in kamninske moke ter kombinirana gnojila. Nekatera so v trdni, druga pa v tekoči obliki.

Umetna gnojila zelo hitro in zelo dobro učinkujejo na rastline, če jih pravilno uporabljamo. Če uporabljamo večje količine od predpisanih, lahko uničimo rastline. So pa ta gnojila zelo problematična in imajo dolgoročno negativne posledice. Uporaba umetnih gnojil vpliva na strukturo tal in na organizme v tleh. Tla, ki jih redno gnojimo z umetnimi gnojili, postanejo revna z organsko snovjo in živimi organizmi. Poleg tega pa številna vsebujejo različne škodljive snovi, ki zaidejo v človeško prehrano. Zaradi vsega tega se v ekološki in biološki pridelavi vrtnin in sadja ne uporabljajo, prav tako pa jih ne uporabljajmo v domačem vrtu.

Dušikova gnojila

Najpogostejše dušikovo gnojilo pri nas je kalcijev amonnitrat ali KAN. Je mešanica amonnitrata, ki ga pridobijo iz amonijaka in apnenca ali dolomita. Vsebuje dve obliki dušika, ki se sproščata različno hitro, kar povečuje njegovo učinkovitost. Uporabljamo ga za gnojenje ob setvi in za dognojevanje med rastjo.

Sečnina ali urea vsebuje 46 % dušika. Njeno delovanje je počasnejše, saj dušik ni takoj dostopen rastlinam, temveč ga morajo mikroorganizmi v tleh predelati v nitrate. Uporabljamo jo za gnojenje pred setvijo. Gnojimo tako, da jo potresemo in plitvo zakopljemo v zemljo. Sečnino lahko uporabljamo tudi kot listno gnojilo, ali pa jo raztopimo v vodi in z njo rastline zalijemo.

Poleg KAN-a in sečnine se uporabljajo še amonsulfat, UAN, apneni dušik, utekočinjeni amonijak, kalcijev nitrat in natrijev nitrat.

Fosfatna gnojila

Najbolj razširjeno fosfatno gnojilo je superfosfat. Gnojilo je topno v vodi. Ima daljše delovanje, saj se fosfat veže z zemljo in je nato dostopen rastlinam dlje časa. Uporabljamo ga pred setvijo in za gnojenje v fazi zgodnje rasti.

Thomasov fosfat ali Tomaževa žlindra je stranski produkt predelave železove rude. Vsebuje do 16 % fosforja, okoli 45 % apna in do 3 % magnezija in veliko različnih mikroelementov. Uporabljamo ga na vseh vrstah tal. Trosimo ga jeseni in v zimskem času, ko ni snega, ali pa je snežna odeja tanka. Primeren čas je tudi spomladi do začetka rasti. Na vrtu se uporablja predvsem za gnojenje trate. Slaba stran Thomasovega fosfata je prisotnost težkih kovin, ki so zelo škodljive.

Tripleks, hiperfosfat in različna sestavljena fosfatna gnojila, so gnojila, ki se še uporabljajo.

Kalijeva gnojila

Za gnojenje s kalijem se uporabljajo gnojila na osnovi kalijevega klorida in kalijevega sulfata. Ker prevelike količine klora v tleh škodujejo nekaterim rastlinam, so bolj pogosta gnojila na osnovi kalijevega sulfata.

Druga gnojila

Za gnojenje se uporabljajo številna posebna gnojila v trdni ali tekoči obliki. Z nekaterimi zalivamo rastline, ki jih gnojimo, pri drugih pa potresemo gnojilo po tleh in ga vkopljemo v tla. Tako se uporabljajo različna apnena gnojila, magnezijeva gnojila, mikrohranilna gnojila in sestavljena gnojila, ki imajo različne učinkovine.