Vrtne ograje

Vrtna ograjaGlavni namen vrtnih ograj je omejitev vrta. Z njo jasno opredelimo, do kod sega vrt, obenem pa preprečimo nepovabljenim gostom, da bi vanj vstopili. Ravno tako je ograja zaščita pred nekaterimi divjimi živalmi, kot so srne, ki rade zaidejo v vrt in naredijo škodo na grmih, zelenjavi in cvetlicah. Ta vloga bo zelo pomembna, če vrt meji na gozd ali travnik.

Nizke ograje le nakazujejo meje vrta, ne preprečujejo pa vstopa v vrt. Visoke in trdne ograje nas lahko ščitijo pred vsiljivci ali pa zelo goste in visoke žive meje, ki ne omogočajo prehoda. Takšne ograje so tudi zaščita pred hrupom in onesnaženje z ulice ali ceste.

Ograje so element oblikovanja, ne le element varovanja lastnine. S svojo podobo močno posegajo v videz vrta, zato jih vedno oblikujemo tako, da so skladne z vrtom. Ograje lahko omejujejo, ali razmejujejo različne dele vrta. Pri tem smo bolj pozorni na njihov videz, kot pa sposobnost varovanja.

Preden se odločimo za obliko in videz ograje, najprej preverimo, kakšni so občinski predpisi glede vrtnih ograj. Nekatere občine imajo zelo podrobno predpisano, kakšen videz imajo lahko ograje in kakšen material se lahko uporablja. Pomemben je tudi videz okolice. Vse prepogosto so slovenske ulice po vaseh in mestih videti kot neurejeni katalogi trgovcev z ograjami. Lastniki si zaželijo en tip ograje pri tem pa ne pomislijo, kako se bo vključevala v širšo okolico.

Postavitev ograje urejata Stvarnopravni zakonik in Zakon o graditvi objektov (ZGO). Stvarnopravni zakonik določa, da je ograja, ki je na meji med dvema parcelama in se uporablja za označitev meje, skupna lastnina obeh sosedov. Na osnovi uredbe, ki jo uvaja ZGO, so ograje do višine dveh metrov enostavni objekti, ograje od 2 do 3 metre višine pa nezahtevni objekti. Za enostavne objekte (torej ograje do višine 2 metra) ni potrebno gradbeno dovoljenje, morajo pa biti postavljeni v skladu s prostorskimi akti. Za nezahtevne objekte je treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Za žive meje, lesene plotove in druge ograje, ki niso objekti, dovoljenje ni potrebno.

Vrtne ograje so lahko lesene, žive meje, zidane, kovinske ali iz umetnih materialov. Najbolj naraven videz imajo žive meje in lesene ograje. V mestnih okoljih so ograje pogosto zidane, kovinske, ali pa kombinirane zidane z lesom. Na podeželju se večinoma uporabljajo žive meje in lesene ograje, ki se v to okolje lepo podajo.

Kovinske ograje so lahko žične mreže ali kovane ograje. Žične mreže so dobra zaščita pri mladih živih mejah, ko pa te zrastejo, pa žično mrežo odstranimo. Kovinske železne ograje iz palic so trajna rešitev za ograjo, saj so stabilnejše, uporabimo pa jih lahko tudi kot oporo za ovijalke. Kupimo lahko posamezne že izdelane dele, ki jih zvarimo ali privijačimo skupaj. Lahko so pocinkane ali pa barvane. Slednje bomo morali vsake toliko časa pobrusiti in na novo pobarvati. Kovane železne ograje so lahko umetniška dela, ki zelo polepšajo vrt. Ker je njihova izdelava draga, najpogosteje uporabimo le kovana vrata.

Zidane ograje so trajne in skoraj ne potrebujejo vzdrževanja. Ker so velik poseg v prostor, naj bodo dobro premišljene. Zidane ograje so lahko zgrajene iz opeke, armiranega betona ali različnih predizdelanih betonskih elementov.

Kupiti je mogoče tudi ograjo iz umetnih materialov, ki po videzu ali barvi posnema lesene ograje. Takšnih ograj se raje izogibajmo, saj bodo s svojim videzom razvrednotile podobo vrta. Običajno so nenaravno bleščeče in neprijetne na pogled.

Poleg živih mej so lesene ograje najbolj naravnega videza. Z lesom lahko izdelamo ograje različnih oblik in različnega videza. Z njimi lahko povsem zapremo vrt, ali pa preko odprtin omogočimo poglede in pretok zraka. Življenjska doba je odvisna od vrste lesa in impregnacije. Les lahko pustimo neobdelan in sčasoma bo dobil sivo barvo, njegovo trajanje pa je odvisno od vrste lesa. Les lahko prebarvamo, barvo pa na vsakih nekaj let obnavljamo. Najdlje zdržijo tiste ograje, ki so bile globinsko obdelane z impregnacijskimi sredstvi. Lesena ograja ne sme biti v stiku z zemljo, temveč jo namestimo na kovinske ali betonske podstavke. Les, ki je v stiku z zemljo zaradi vlage hitro propade.

Zanimive sorodne vsebine: