Zgodovinski razvoj kulture urejanja vrtov

Prvi zametki urejanja vrtov segajo v samo prazgodovino, ko so naši predniki v gozdovih odstranjevali drevesa in druge nezaželene rastline, da so spodbujali rast rastlin, ki so jih uporabljali. Prvi pravi vrtovi, torej ograjeni deli zemljišč, kjer se načrtno gojijo rastline, so se pojavili okoli 10.000 let pred našim štetjem na Bližnjem vzhodu. Takratni prebivalci so ob svojih naselbinah   ogradili zemljo, kjer so gojili zelenjavo in zelišča, da so jih zaščitili pred živalmi. Z bližnjega vzhoda se je kultura vrtov preselila v Egipt, Grčijo in Rim, nato pa še v ostale dele Evrope.

V starem veku so začeli bogati posamezniki ustvarjati vrtove izključno iz estetskih namenov. Iz 16. stoletja pred našim štetjem so ohranjeni dokazi o egipčanskih okrasnih vrtovih in o tem, da so Egipčani že imeli razvito oblikovanje in urejanje okolice. Značilnost staroegipčanskih vrtov je bila, da so imeli vodne motive v obliki kanalov.

Stari Grki so imeli dobro razvito kulturo vrtov. V vrtovih so gojili zelenjavo, sadje in trto za pridelavo vina. V mestih so imeli t.i. mestne vrtove, ki so bili namenjeni športnemu udejstvovanju. Filozofske akademije so imele lastne vrtove, ki so bili namenjeni predavanjem ter debatiranju med študenti in profesorji. Zasebni okrasni vrtovi so na svojem pomenu pridobili nekoliko kasneje, ko so se Grki začeli zgledovati po Egipčanih in Perzijcih. Slednji so bili znani po simetričnih vrtovih.

Rimljani so okrasnim vrtovom posvečali več pozornosti. Iz leta 27 pr. n. št. se je ohranil prvi pisni zapis z navodili za urejanje vrtov, arheološka izkopavanja pa so pokazala, da so bili vrtovi sestavni del bogatih rimskih vil. Vrtovi so imeli vodne motive, topiari, vrtnice in različne druge elemente.

Z zatonom Rima se je v osrednji Evropi kultura vrtov nekoliko izgubila. Le v Bizancu in Mavrski Španiji so jo razvijali naprej. V Evropi so v srednjem veku prevladovali samostanski vrtovi, v katerih so menihi gojili sadje, zelenjavo in zelišča. V tem času se je na področju Kitajske razvila samostojna kultura vrtov, ki je temeljila na posnemanju pokrajine na majhnem prostoru. Z urejanjem vrtov so se ukvarjali predvsem aristokrati in menihi, ki so razvili vrtove zen. S Kitajske se je kultura urejanja vrtov razširila na Japonsko.

V Evropi se je razvoj vrtov nadaljeval v času renesanse. Zanimanje za antiko je vodilo v ponovno odkritje vrtne kulture in začeli so se pojavljati vrtovi različnih oblik. V 15. stoletju in začetku 16. stoletja so se začeli pojavljati italijanski renesančni vrtovi, v drugi polovici 16. stoletja, pa so začeli ustanavljati prve javne parke. V 17. stoletju so se razvili bogati baročni vrtovi (prednjačila je Francija), ki jih je v 18. stoletju nadomestil angleški vrt. V 19. stoletju so se pojavljale nove oblike vrtov, ki so temeljile na naravni obliki vrtov. V 20. stoletju je na oblikovanje vrtov močno vplival modernizem uvajati pa se je začelo sonaravno oblikovanje in negovanje vrtov.