Razni vrtni pripomočki

Na vrtu uporabljamo številne velike in majhne pripomočke, ki nam olajšajo delo. Izbira je velika, marsikateri pripomoček pa lahko izdelamo sami, če smo vešči ročnega dela in nekoliko bolj ustvarjalni.

Košare, torbe in vrečke

V vrtu pogosto prenašamo različne drobnarije: pridelek, semena, drobno orodje in drugo. Pomagamo si lahko z oblačili, ki imajo velike žepe. Za prenašanje večjih količin uporabimo košare, torbe in vreče.

Košare so pletene iz šibja ali ratana, lesene ali plastične. Pletene košare so lahke in enostavne za prenašanje. So različnih velikosti in oblik. Uporabljamo jih lahko za nabiranje zelenjave in sadja, za prenašanje cvetja, drobnega orodja, vrečk s semeni, drobnih sadik itd. Ker so polne odprtin, jih ne moremo uporabljati za prenašanje sipkega materiala. Za obiranje drobnih sadežev (npr. borovnice) uporabimo bolj gosto pletene košare. Lesene košare so lahko brez odprtin. Primerne so za prenašanje drobnih sadežev in sipkega materiala, njihova slabost pa je velika teža. V njih lahko prenašamo večje količine semena, ki ga sejemo (npr. trata) ali umetno gnojilo, ki jih v granulatu. Plastične košare so lažje od lesenih in najbolj univerzalne. Je pa njihov videz lahko odbijajoč. Pri košarah je pomembno, da imajo trden in močan ročaj, ki je oblikovan tako, da lepo sede v roko.

Vreče in torbe so primerne za prenašanje lahkih in nerodnih vrtnih odpadkov (npr. listje). Prazne zavzamejo malo prostora. Izdelane so lahko iz naravnega ali umetnega blaga. Plastične vreče iz enega kosa plastike niso primerne, ker so manj vzdržljive in se hitro poškodujejo. Plastične vrečke iz nekoliko debelejše plastike, kot so nakupovalne vrečke, so primerne za zaščito potaknjencev in v lončke sveže posajenih mladih rastlin pred izsušitvijo.

Samokolnice

Samokolnice uporabljamo za prevažanje zemlje, gnoja, komposta, peska, tlakovcev, lesenih desk, količkov in drugega. Uporabne so tudi za prevažanje rastlin v posodah. Nekoč so bile samokolnice lesene z ozkim kolesom. Bile so težke, težko vodljive in ozko kolo se je rado pogreznilo v razmočeno zemljo. Danes lesene samokolnice uporabljamo le še za okras. Njihovo mesto so prevzele kovinske in plastične, ki so bistveno lažje in enostavnejše za uporabo.

Kovinske samokolnice so trajne in uporabne za prevoz težjih tovorov. Kovinsko ogrodje in korito je ali pobarvano ali galvanizirano. Barva in zaščitna prevleka se zelo hitro poškodujeta in kovina začne rjaveti. Zato so kovinske samokolnice po nekaj letih uporabe precej zarjavele. Kljub temu, bodo uporabne leta in leta, če jih bomo shranjevali na suhem mestu. Rjavenje bomo upočasnili, če bomo okrušena mesta občasno namazali z oljem. Plastične samokolnice ne rjavijo, je pa korito bolj občutljivo na poškodbe in lahko poči.

Na vrtu najpogosteje uporabljamo zidarske samokolnice, ki imajo eno napihljivo kolo. Če je kolo pomaknjeno bolj naprej (pred korito), bo samokolnica bolj stabilna, vendar jo bo nekoliko težje držati. Če je kolo pomaknjeno bolj nazaj pod korito, bo samokolnico lažje držati, vendar bo manj stabilna in težje vodljiva. Samokolnice z napihljivim kolesom je enostavno uporabljati tudi na razmočenih in blatnih tleh.

Drobilniki

Drobilnik je stroj, ki razreže, zdrobi ali stlači različne zelene in olesenele ostanke rastlin, ki jih dobimo z obrezovanjem. Tako obdelani odpadki se na kompostu hitreje razgradijo.

Vrtni drobilniki so samostoječi. Nekateri imajo kolesa, da jih lažje premikamo. Rezila žene elektromotor. Drobilniki so lahko hitro ali počasi vrteči, odvisno od izvedbe elektromotorja. Pri hitro vrtečih se noži vrtijo zelo hitro in režejo rastlinske ostanke. Pri uporabi moramo paziti, da v odprtino za nalaganje ne naložimo preveč odpadkov na enkrat, saj se bodo noži zaradi preobremenitve ustavili. Počasi vrteči drobilniki vrtne odpadke drobijo ali meljejo in ne režejo. Naenkrat lahko vanje naložimo več odpadkov, ki jih počasi zdrobijo ali zmeljejo.

Pri uporabi drobilnika se moramo ustrezno zaščititi. Ker so glasni, je treba zaščititi sluh z uporabo glušnikov ali ušesnih čepkov. Ker lahko letijo naokoli delci rastlinskih ostankov, zaščitimo oči z zaščitnimi očali ali vizirjem za zaščito obraza.

Opore

Opore uporabljamo, da rastline stabiliziramo ali podpremo. Tako jim omogočimo ukoreninjenje ali pa preprečimo, da bi se zaradi teže cvetov ali plodov prelomile.

Večje rastline podpremo z lesenimi koli. Najbolj vzdržljivi so koli iz robinije, kostanja in hrasta, neprimerni pa so koli iz topola, smreke, jelke in drugih drevesnih vrst z manj trajnim lesom. Uporabljamo vedno suhe in ravne kole, ki jih na spodnji strani ošilimo, da jih lahko zapičimo v zemljo. Kolov iz svežega lesa ne uporabljamo, da slučajno ne poženejo korenin. To se zelo rado dogodi pri kolih iz vrb, ki hitro poženejo korenine in naredijo listje.

Za manjše rastline uporabljamo bambusove palice, šibe in posebne opore z mahom. Slednje so primerne predvsem za lončnice vzpenjavke. Za nizke rastline na gredah uporabljamo obročaste in členaste kovinske opore.