Zalivanje vrta

Za uspešno rast, lepo cvetenje in bogat pridelek rastline poleg hranil in svetlobe potrebujejo vodo. Voda sestavlja do 95 % zelenjave in brez zadostnih količin vode, bi hitro propadla. V naravi običajno rastline nimajo težav z vodo. V nekem okolju uspevajo le tiste rastline, ki jim ustrezajo rastiščne razmere. To so temperatura, svetloba, voda, sestava tal in nekateri drugi dejavniki. V vrtu imamo pogosto rastline, ki imajo drugačne zahteve po vodi, kot so obstoječe, zato jih moramo zalivati. Zalivanje je najbolj potrebno v sušnih obdobjih.

Potrebe po vodi so odvisne od različnih dejavnikov. Potrebe so večje v času intenzivne rasti in tvorbe plodov. Glede količine zalivanja je pomembna tudi oblika in globina koreninskega sistema. Rastline, ki imajo globoke in razvejane korenine sežejo globlje v zemljo in imajo vodo na razpolago tudi v času suš, ko se zgornje plasti zemlje povsem osušijo. Pri rastlinah s plitvimi koreninami pa je že v primeru krajših sušnih obdobij ali bolj toplega in suhega vremena treba redno zalivati, saj se lahko zgornja plast zemlje izsuši v enem dnevu.

Zalivanje vrta

Prav tako so večje potrebe po vodi na peščenih tleh. Ta tla so dobro odcedna in ne zadržujejo vlage, zato se hitro izsušijo. Pomagamo si z dodajanjem organske snovi in ilovice. Ilovnata tla dobro zadržujejo vodo. Srednje težka ilovnata tla so najbolj primerna za vrt, saj dovolj dobro zadržujejo vodo obenem pa so dovolj odcedna, da voda ne zastaja. Rastline na takšnih tleh zalivamo, kadar so sušna obdobja daljša ali pa imajo rastline res velike potrebe po vodi. Če je podtalnica visoka, so potrebe po zalivanju precej manjše, saj vlaga prodira proti površju. Na težkih glinenih tleh običajno ni težav s pomanjkanjem vode, temveč se borimo s prevelikimi količinami. V tem primeru dodajamo pesek in organsko snov, zalivamo pa le v daljših sušnih obdobjih.

Vodovodna voda za zalivanje vrta ni najbolj primerna, ker je premrzla. Za zalivanje uporabljajmo deževnico ali pa vodo iz vodnjaka, če ga imamo ali pa ga lahko naredimo. Deževnico lahko zbiramo s strehe, vendar pa moramo pri tem upoštevati nekaj dejstev. Če živimo v bližini večjih industrijskih kompleksov se lahko na streho useda prah, ki je lahko škodljiv. Zato običajno ob dežju po daljšem suhem obdobju prve pol ure deževnice ne zbiramo. Prav tako je lahko problematična deževnica, ki teče po bakrenih žlebovih, ali se zbira na bakreni strehi. Zaradi naštetega vodo zbiramo v rezervoarjih (posode, sodi), ki imajo iztok vsaj 15 do 20 cm nad dnom. Vode v rezervoarju nikoli ne mešamo, vsake nekaj let pa odstranimo usedline, ki jih zavržemo kot nevarni odpadek na posebna zbirališča. Rezervoar lahko s posebnim nastavkom priklopimo na žleb. Na trgu so različni že vnaprej izdelani rezervoarji za shranjevanje, lahko ga pa izdelamo samo iz soda ali velike posode za shranjevanje tekočin. Pri tem pazimo, da uporabimo posode, v katerih se niso shranjevale okolju in ljudem nevarne tekočine.

Zalivamo lahko zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vendar pa je čas zalivanja odvisen od letnega časa. Poleti zalivamo le zvečer, da se rastline preko noči okrepijo, jeseni in spomladi pa le zjutraj, da se rastline čim hitreje posušijo. Zalivamo temeljito, da se zemlja dobro napoji z vodo dovolj globoko. Če je zemlja močno izsušena, naj zalivanje traja dlje časa z vmesnimi prekinitvami. Bolje je zalivati vsakih nekaj dni, kot pa vsak dan.

Zalivamo tako, da škropimo po zemlji ali po rastlinah (npr. trata). Cvetočih rastlin ne škropimo, ker s tem pospešujemo propad cvetov. Grmovnice in drevesa zalivamo na območju pod krošnjo. V zelenjavnem vrtu nekatere rastline, kot je npr. solata, škropimo po listih, kar jim zelo ustreza. Paradižnika, fižola, zelene, bučk, kumar in druge zelenjave, ki je prišla k nam iz toplih krajev ter zelišč pa nikoli ne škropimo po listih, da se ne pojavita rja in plesen.

Vrt lahko zalivamo na različne načine: z zalivalko, cevjo za vodo in razpršilnikom, škropilnimi cevmi, ponikalno cevjo in namakalnimi sistemi.

Zalivalka je posoda za zalivanje, ki ima na iztoku običajno razpršilo. Uporabljamo jo za zalivanje majhnih površin, rastlin v posodah in za mlade ter nežne rastline. Najlepše so kovinske zalivalke, ki so lep okras vrtu, vendar pa so nepraktične zaradi teže. Zato se najpogosteje uporabljajo zalivalke iz umetnih mas, ki imajo volumen do 10 litrov. Te so enostavne za prenašanje in uporabo.

Cev za zalivane je najpogostejši pripomoček za zalivanje v vrtu. Cev je lahko dolga od nekaj metrov do več kot 10 metrov in nam omogoča, da z njo dosežemo ves vrt. Na cev lahko priključimo različne nastavke za zalivanje - razpršilce. Za zalivanje trate se uporabljajo nihajoči, krožeči ali utripalni razpršilnik, ki vodo razpršijo in poskrbijo za enakomerno zalivanje travnate površine. Za zalivanje gred uporabljamo kombinirane ročne razpršilce, ki jim lahko nastavljamo obliko in moč curka.

Škropilne cevi so primerne za zalivanje trate, cvetočih gred živih mej, zelenjave sajenje v vrstah in podobno. Cev ima na eni strani drobne luknjice, iz katerih v drobnih curkih izhaja voda in ponikne v tla. Škropilne cevi lahko napeljemo ob rastlinah.

Ponikalne cevi so stalna oblika zalivalnega sistema. Vkopljemo jih 10 do 15 cm globoko. Cev je naluknjana, da iz nje izhaja voda. Cev lahko položimo tudi na površino.

Najbolj kompleksen sistem zalivanja je namakalni sistem. Uporaba namakalnega sistema omogoča samodejno zalivanje z malo dela. Je pa treba pred postavitvijo temeljito razmisliti, kje bomo imeli posamezne elemente in kako bomo speljali cevi. Namakalni sistemi so običajno vkopani v zemljo. Nanje so priključene različne cevi in razpršilniki, ki so lahko pod zemljo ali nad zemljo.

Zanimive sorodne vsebine: