Zelje
Zelje sodi med zeljevke, ki jih gojimo kot enoletnice oz. enoletne vrtnine, čeprav je dvoletnica. V prvem letu zraste do 60 cm visoko in ustvari glave težke od 0,5 do 4 kg. V drugem letu lahko požene cvetna stebla od 1,5 do 2 m visoko. Koreninski sistem je plitev in običajno ne seže več kot 30 cm globoko, izjemoma lahko nekatere korenine požene do 2 m globoko. Oblika in barva listov je odvisna od sorte. Najpogostejše so sorte z zelenimi listi in sorte z vijoličnimi ali škrlatnimi listi (rdeče zelje). Listi izraščajo iz listne rozete v centru katere se ustvari zeljna glava. Zeljna glava je sestavljena iz listov, ki rastejo navznoter. Cvetovi, ki se razvijejo šele drugo leto, so rumeni ali beli.
Na trgu je veliko različnih sort. Posamezne sorte dozorijo v vseh letnih časih.
Različne sorte imajo različne zahteve glede tal. Nekatere uspevajo na peščenih tleh, druge na ilovnatih in tretje na glinenih. Vse sorte pa potrebujejo rodovitna tla z veliko organske snovi, ki so rahlo kiselkasta (pH od 6 do 6,8) in vsebujejo dovolj fosforja, kalija in zmerno količino dušika. Najbolje uspeva pri temperaturah od 4 do 24 stopinj Celzija. Višje temperature spodbujajo k cvetenju. Potrebuje polno sonce, uspeva pa tudi v polsenci.
Zelje sejemo glede na čas zorenja:
- spomladansko zelje: v drugi polovici poletja,
- poletno zelje: zgodaj spomladi,
- jesensko zelje: pozno spomladi,
- zimsko zelje: spomladi.
Zelje sejemo na setvene grede ali pladnje, nato pa po petih tednih posamezne rastlinice presadimo na grede. Razmik med posameznimi rastlinicami mora biti od 25 do 50 cm, odvisno od sorte oz. velikosti zrelega zelja.
Zelje med rastjo redno gnojimo in zalivamo. Ker ga napadajo različni škodljivci, ga ustrezno zaščitimo, ali pa škodljivce redno zatiramo. Največ škode bodo naredili polži in kapusova muha pa tudi drugi škodljivci niso nedolžni. Gojenje zelja pogosto zahteva veliko ukvarjanja s škodljivci in boleznimi.
Zelje je občutljivo na pomanjkanje bora, kalcija, fosforja in kalija. Pomanjkanje teh elementov se kaže v slabši rasti in obarvanju listov – nastanejo kloroze.
Če želimo poletno zelje dvakrat pobirati, prvič porežemo glave oz. liste nekaj cm nad tlemi. V steblo z vrha (na odrezanem delu) zarežemo približno 0,5 cm globoko v obliki križa. Čez nekaj tednov se bo razvilo več manjših glavic zelja, ki jih lahko poberemo.
Razmnožujemo s semeni. Zelje se rado križa z drugimi zeljevkami, zato je priporočljivo, da v premeru od 1 do 1,5 km ni drugih zeljevk.
Nabiramo liste zelja in zeljne glave. Listje lahko uporabimo sveže, glave pa shranimo v prostoru, kjer so temperature nekoliko nad lediščem. Glave položimo na slamo ali pa obesimo v mreže, da preprečimo gnitje. Tako lahko zelje ostane shranjeno za uporabo do 5 mesecev.
Zelje uporabljamo v prehrani. Jemo ga lahko surovega ali kuhanega in kot sestavni del različnih mesnih in zelenjavnih jedi. Vsebuje veliko vitamina C in vitamina K, ki je potreben pri presnovi maščob, vitamina B6 in vlaknin. Rdeče zelje vsebuje antociane (barvilo), ki delujejo proti rakastim celicam.
Največ zelja pridelajo na Kitajskem. V letu 2012 so ga pridelali okoli 33 milijonov ton.
Zelje so začeli gojiti Kelti pred letom 1000 pr. n. št. na ozemlju Evrope.
Najtežja pridelana zeljna glava je tehtala 62,71 kg, pridelali pa so jo na Aljaski v ZDA leta 2012.
