Špinača
Slika: Flora von Deutschland, Österreich und der Schweiz (1885), BioLib.de
Špinača je hitro rastoča enoletnica, ki zraste do 30 cm visoko in do 15 cm široko. Listi so premenjalno nameščeni, ovalni, kopjasti ali trikotni in dolgi od 2 do 30 cm ter široki od 1 do 15 cm. Velikost in oblika listov je zelo odvisna od sorte. Večji listi so na dnu, manjši višje na steblu. Drobni rumeni cvetovi so v socvetjih. Vetrocvetka in dvodomna rastlina.
Izbiramo lahko med poletnimi in zimskimi sortami. Zimske sorte začnemo pobirati sredi jeseni in jih pobiramo preko zime, če so razmere ugodne ali pa sejemo v rastlinjak.
Špinača potrebuje ilovnata vrtna tla. Ne prenaša preveč peščenih in preveč glinenih tal. Ne uspeva na kislih tleh. Potrebuje veliko dušika. Bolje uspeva na hladnejših rastiščih, sicer prehitro naredi semena. Najbolj uspeva tam, kjer je povprečna temperatura med 16 in 18 stopinjami Celzija. Mlade rastline in sejanci prenesejo zimske temperature do -9 stopinj Celzija. Potrebuje veliko vlage v času rasti. Uspeva v polsenci in na soncu, vendar jo običajno gojimo v polsenci, da naredi več listov.
Na mešanih gredah se zelo dobro ujame z jagodami, zeljem, čebulo, grahom in zeleno.
Špinačo sejemo na stalno mesto od zgodnje pomladi do jeseni, odvisno od sorte. Sejemo v vrste na razdalji 2 do 3 cm. Med vrstami naj bo okoli 30 cm razmika. Ko sejančki vzklijejo, jih razredčimo. Med njimi naj ostane 7 do 15 cm prostora, odvisno od želene velikosti listov.
Grede s špinačo redno gnojimo. Špinača potrebuje veliko dušika, zato je gnojenje s kompostom, hlevskim gnojem ali drugimi dušičnimi gnojili nujno. Poleti redno zalivamo. Previsoke temperature in pomanjkanje vode spodbujajo cvetenje in tvorbo semen.
Razmnožujemo s semeni. Ne sejemo, kadar so temperature nad 29 stopinj Celzija, saj semena pri tako visokih temperaturah ne kalijo. Seme kali okoli 14 dni.
Špinačo sejemo na zelenjavne grede samostojno ali pa v mešane kulture. Nabiramo liste, ko so rastline visoke vsaj 5 cm. To je običajno 5 do 10 tednov po sejanju. Nabiramo posamezne liste ali pa celoten glavni poganjek.
Liste uporabimo sveže, lahko pa jih zamrznemo.
Iz listov se pridobiva rumeno barvilo.
Špinača izvira iz antične Perzije, od koder so jo zanesli v Indijo in na Kitajsko. V Evropi se je pojavila v 9. stol na Siciliji.
Največja proizvajalka špinače je Kitajska.
Špinača vsebuje oksalno kislino, ki vpliva na dostopnost nekaterih mineralov, predvsem pa kalcija. Vsebnost oksalne kisline se zmanjša s kuhanjem. Prevelike količine zaužite surove špinače lahko vodijo v pomanjkanje določenih mineralov.
