Alojzijeva lilija, limbar
Alojzijeva lilija je trajna čebulnica, ki zraste od 80 do 100 cm visoko. Iz čebulice požene eno močno steblo, na katerem so premenjalno nameščeni suličasti temno zeleni in svetleči listi. Dolgi so 8 do 10 cm. Tik nad zemljo naredi jeseni rozeto z listi, ki odmrejo spomladi. Cvetovi so v socvetjih na koncu stebla. V vsakem socvetju je od 5 do 15 belih cvetov, zvonaste oblike z nazaj obrnjenimi cvetnimi listi. Cvetovi imajo močan vonj. Žužkocvetka.
Alojzijeva lilija uspeva na peščenih in ilovnatih vrtnih tleh, ki so dobro odcedna in apnenčasta. Potrebuje vlažna in s humusom bogata tla. Na kislih tleh ne uspeva. Potrebuje polno sonce, vendar pa naj bodo korenine v senci. Uspeva tudi v polsenci in izjemoma tudi v senci.
Je enostavna za gojenje, vendar se dogaja, da v nekaterih vrtovih ne uspeva in za to ni znanega razloga. V sušnem obdobju redno zalivamo. Če korenine niso zasenčene, potem namestimo zastirko. Vsako leto pognojimo s kompostom.
Čebulice sadimo avgusta 3 do 5 cm globoko. Tla prekrijemo z zastirko.
Potrebuje zaščito pred lilijevko, hroščem, ki napada vse lilije. Spomladi moramo zaščititi vršiček, da ga ne pojedo polži. Če je vršiček uničen, rastlina ne bo zrasla in cvetela.
Podvržena je okužbam z virusi. Okužene rastline takoj uničimo.
S semeni jeseni ali delitvijo čebulic. Čebulice delimo v času mirovanja. Posadimo jih takoj po delitvi.
Alojzijeva lilija je priljubljena okrasna čebulnica, ki najde svoje mesto v številnih vrtovih. Priljubljena je zaradi lepih cvetov in prijetnega vonja.
Primerna je za poletne grede, kjer jo sadimo v skupinah bolj v ozadje ali središče gred. Sama se s časom razmnoži in ustvari večje kolonije. Sadimo jo skupaj s trajnicami, lahko pa jo posadimo tudi med vrtnice.
Primerna za rezano cvetje.
Čebulica je užitna in jo kuhano lahko uporabljamo v prehrani. Ima številne zdravilne lastnosti. Cvetni prah se uporablja za zdravljenje epilepsije.
