Zgodovina zimskih vrtov

Zimski vrtovi so se razvili iz rastlinjakov. Prvi zametki sodobnih rastlinjakov so se pojavili v Italiji v 13. stoletju, ko se je pojavil problem, kako prezimiti tropske rastline, ki so jih raziskovalci prinesli s svojih potovanj. Zapisi iz 15. stoletja s Korejskega polotoka govorijo o rastlinjakih, v katerih so vzdrževali primerno temperaturo preko zime, da so lahko gojili mandarine. Napredek pri gradnji rastlinjakov se je zgodil v 17. stoletju, ko so izboljšali kakovost stekla, spremenili pa so se tudi načini gradnje.

Že v 16. stoletju so evropski veljaki začeli postavljati rastlinjake, v katerih so gojili predvsem citruse (limonovec, pomaranča, mandarine). Množično so gradili oranžerije, ki so bili rastlinjaki namenjeni vzgoji pomaranč in prvi zametki današnjih zimskih vrtov. Zgrajene so bile iz lesa, kamna in opeke, na južnih stenah pa so imele visoka pokončna steklena okna. Namenjene niso bile le vzgoji pomaranč in drugih rastlin, temveč tudi druženju med ljudmi. Bile so prostor za zabave, popoldanski čaj...

Napredek pri izdelavi stekla v 18. stoletju je spodbudil gradnjo rastlinjakov, oranžerij in prvih predhodnikov zimskih vrtov v 19. stoletju. Predvsem v Angliji in na Nizozemskem so gradili številne rastlinjake, od katerih so še danes nekateri prava arhitekturna čuda.

Pomanjkanje surovin zaradi prve in druge svetovne vojne je ustavilo razvoj zimskih vrtov. Šele s tehnološkim napredkom in razvojem lahkih konstrukcij ter izolativnih oken, se je v 70-tih letih 20. stoletja začel razvoj sodobnih zimskih vrtov. Z razvojem so se zmanjšali stroški postavitve in vzdrževanja, zmanjšale pa so se tudi toplotne izgube in s tem poraba kuriv za ogrevanje.