Oznake na sveže posejanih gredah
Spomladi prekopljemo zelenjavne grede ali grede z enoletnicami, jih uredimo in posejemo nove rastline. Ko zaključimo z delom, je pred nami rjava površina urejenih gredic. Čeprav si na začetku zapomnimo, kaj smo kam posejali, pa bo spomin počasi zbledel, in ko bodo prve rastlinice prilezle iz zemlje, bomo le še približno vedeli, kje je kaj. Zato je smiselno, da označimo, kje smo kaj posejali.
Sveže posejanje gredice enostavno označimo tako, da prazne vrečke s semeni zakopljemo do polovice v zemljo. Tako bomo lahko vsak čas, ko smo na vrtu vedeli, kaj je na posamezni gredi posejano. Vrečke bodo s časom na soncu zbledele, papir bo začel razpadati, zato je trajnost takšnega preprostega označevanja omejena. Prav tako moramo upoštevati, da vrečke s semeni običajno vsebujejo tudi plastično ali aluminijasto folijo, ki ne razpade in pomeni onesnaževanje vrta, če jih pozabimo odstraniti.
Prazne vrečke s semeni razvrstimo drugo poleg druge na način, kot smo sejali na grede. Razporeditev slikamo z mobilnim telefonom ali fotoaparatom. Takšen način nam je lahko v pomoč tudi pri kolobarjenju, saj lahko naslednje leto ali kasneje vedno preverimo, na katere grede smo kaj sejali. Slabost je, da moramo imeti na vrtu s seboj mobilni telefon, če želimo preveriti kje smo kaj posejali.
Če si narišemo načrt sejanja in ga upoštevamo, bomo lahko veno pogledali, kje imamo kaj posejano. Slabost je, da ga v deževnem vremenu ne moremo vzeti s seboj na vrt.
Zelo dober način označevanja gred so bele plastične tablice, ki jih zapičimo v zemljo. Nanje lahko z alkoholnim flomastrom napišemo podatke o posejani zelenjavi, tablice pa zapičimo v zemljo. Ko jih ne potrebujemo več, jih odstranimo, očistimo in naslednje leto ponovno uporabimo. Slabost tablic je, da se lahko napisi izbrišejo.
Namesto plastičnih tablic lahko uporabimo ozke in podolgovate lesene deščice ali široke ploščate paličice. Nanje s flomastrom napišemo, kaj smo sejali in jih zapičimo v zemljo. Takšen način je zagotovo okolju najbolj prijazen. Odvisno od vrste lesa bodo deščice zdržale lahko tudi več let, ko pa bodo začele propadati, jih lahko kompostiramo ali pokurimo, ter nadomestimo z novimi. Najdlje bodo zdržale deščice iz hrasta, kostanja, robinije in macesna.